Feri Lainšček

pisatelj

Sanje so večne

Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja. Knjige, ki sem jih napisal, filmi, pri katerih sem sodeloval, glasba, ki sem jo soustvarjal, pa tudi vse tisto drugo, kar je spotoma nastajalo in seveda še nastaja, je na nek način moja duhovna biografija.
Čeprav nisem ravnodušen ob tem, kaj drugi mislijo o mojem ustvarjanju, me najbolj vznemirjajo trenutki, ko nastaja nekaj novega.

Domov >  knjige

Sprehajališča za vračanje

Sprehajališča za vračanje

Roman v verzih Sprehajališča za vračanje
je napisan v jambskih devetercih s trojno rimo.
Obsega 39. poglavij, 93. spevov in 1854 verzov.
Spremno besedo je napisal Ivo Svetina.
Knjigo je natisnila založba Nova revija.
- Najnovejši roman Ferija Lainščka (1959) – ki ga dobro poznamo kot pesnika in pisatelja tako za odrasle kot za otroke, kot pisca radijskih iger, kot avtorja filmskih scenarijev po njegovih romanih, npr. Petelinji zajtrk, Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla, Vankoštanc, pa tudi kot enega najbolj uveljavljenih, branih in nagrajevanih avtorjev, npr. leta 1995 nagrada Prešernovega sklada ter dvakrat nagrada Kresnik) – predstavlja za bralca svojevrsten izziv. Roman Sprehajališa za vračanje je namreč roman v verzih. Sestavljen je iz devetintridesetih poglavij in triindevetdesetih spevov, ki so napisani v jambskem devetercu s trojno rimo, kar je po formi še najbližje tradiciji španske romance. Dejstvo je, da Lainščkov pesniški roman ne vsebuje zgodbe v klasičnem pomenu besede, kot smo je navajeni v tradicionalnem romanu, zato njegove vsebine ni mogoče povzeti, saj bi ga s tem kot pesem uničili. Kljub temu je seveda mogoče zaznati, da gre v romanu za ljubezensko zgodbo, za prešuštvo in zločin iz ljubosumja. Vendar pa je vse skupaj pomaknjeno v iracionalno sfero (ni presenetljivo, da je Lainšček svoj roman osvetil psihoanalitiku Carlu Gustavu Jungu!), v fikcijo. Lainšček se je takorekoč moral zateči k verzu, v katerem je edinole lahko na najbolj avtentičen način ujel dvojnost človeške eksistence, ki se giblje na tanki meji med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo, med budnostjo in sanjami, med živimi in mrtvimi ter njihovimi duhovi, ki prehajajo iz enega v drug svet, iz zasmrtja v tostranstvo in nazaj, in se gibljejo v prostoru naših nezavednih, četudi kolektivnih, obsesih, travm in sanjarij. »Sprehajališča za vračanje« so tako »sprehajališča«, kjer se srečujejo nesrečni, blodeči duhovi umrlih, lemurji in môre.