Feri Lainšček

pisatelj

Sanje so večne

Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja. Knjige, ki sem jih napisal, filmi, pri katerih sem sodeloval, glasba, ki sem jo soustvarjal, pa tudi vse tisto drugo, kar je spotoma nastajalo in seveda še nastaja, je na nek način moja duhovna biografija.
Čeprav nisem ravnodušen ob tem, kaj drugi mislijo o mojem ustvarjanju, me najbolj vznemirjajo trenutki, ko nastaja nekaj novega.

Domov >  knjige

Roman v verzih SPREHAJALIŠČA ZA VRAČANJE v celoti na DVD nosilcu zvoka

Feri Lainšček
SPREHAJALIŠČA ZA VRAČANJE

Roman v verzih v celoti na DVD nosilcu zvoka

 Glas Simona Kopinšek, glasba Marko Lük, ton in montaža Ivo Smogavec, oblikovanje Aleš Pogorevčnik, posneto v dramskem studiu Radia Maribor, natisnila založba Franc-Franc, 2012

 Cena: 10 EUR ( Naročila po pošti na e naslov: franc-franc@siol.net )


Najnovejši roman Ferija Lainščka (1959) – ki ga dobro poznamo kot pesnika in pisatelja tako za odrasle kot za otroke, kot pisca radijskih iger, kot avtorja filmskih scenarijev po njegovih romanih, npr. Petelinji zajtrk, Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla, Vankoštanc, pa tudi kot enega najbolj uveljavljenih, branih in nagrajevanih avtorjev, npr. leta 1995 nagrada Prešernovega sklada ter dvakrat nagrada Kresnik) – predstavlja za bralca svojevrsten izziv. Roman Sprehajališa za vračanje je namreč roman v verzih. Sestavljen je iz devetintridesetih poglavij in triindevetdesetih spevov, ki so napisani v jambskem devetercu s trojno rimo, kar je po formi še najbližje tradiciji španske romance. Dejstvo je, da Lainščkov pesniški roman ne vsebuje zgodbe v klasičnem pomenu besede, kot smo je navajeni v tradicionalnem romanu, zato njegove vsebine ni mogoče povzeti, saj bi ga s tem kot pesem uničili. Kljub temu je seveda mogoče zaznati, da gre v romanu za ljubezensko zgodbo, za prešuštvo in zločin iz ljubosumja. Vendar pa je vse skupaj pomaknjeno v iracionalno sfero (ni presenetljivo, da je Lainšček svoj roman osvetil psihoanalitiku Carlu Gustavu Jungu!), v fikcijo. Lainšček se je tako rekoč moral zateči k verzu, v katerem je edinole lahko na najbolj avtentičen način ujel dvojnost človeške eksistence, ki se giblje na tanki meji med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo, med budnostjo in sanjami, med živimi in mrtvimi ter njihovimi duhovi, ki prehajajo iz enega v drug svet, iz zasmrtja v tostranstvo in nazaj, in se gibljejo v prostoru naših nezavednih, četudi kolektivnih, obsesih, travm in sanjarij. »Sprehajališča za vračanje« so tako »sprehajališča«, kjer se srečujejo nesrečni, blodeči duhovi umrlih, lemurji in môre.

Urednik Niko Grafenauer je v knjižni izdaji zapisal:

 »V osnovi je seveda mogoče zaznati, da gre v romanu za ljubezensko zgodbo, za prešuštvo in zločin iz ljubosumja, v dogajanje pa so vseskozi vpleteni duhovi umrlih, lemurji in môre. Vendar pa je vse skupaj pomaknjeno v iracionalno sfero, v fikcijo, ki ima zelo malo trdnih kavzalnih oporišč v sebi, da bi bralcu pomagala na poti pri fabulativnem razvozlavanju pesnitve. Svet Lainščkovega romana se namreč dogaja na tanki meji med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo, med budnostjo in sanjami, med živimi in mrtvimi. Živimi in mrtvimi ter njihovimi duhovi, ki prehajajo iz enega v drug svet, iz zasmrtja v tostranstvo in nazaj. S tem pa Lainšček pravzaprav upesnjuje temelj naše civilizacije, ki je kult mrtvih, kot je ugotovil Taras Kermauner v spremni študiji k Lainščkovemu romanu Ki jo je megla prinesla iz leta 1993.«

 Avtor spremne besede v knjižni izdaji Ivo Svetina je med drugim zapisal:

»Duše umrlih, nemirni duhovi, lemurji, môre … niso le scenerija nekakšnega gotskega, nema  celo vampirskega romana, ampak so resnični, tako kot vsi drugi psihični pojavi Lainščkovih romanesknih junakov: Tereze, Goldinskega, Silvane … In zaradi te tako izrazito izpostavljene posebnosti – ki ji ni para v slovenski, a tudi v svetovni literaturi ne -  si je Lainšček izbral verze, da je lahko adekvatno upesnil svojo pripoved o svetu psihične resničnosti. Ker poezija nima nič opraviti z resničnostjo, z empiričnim svetom, ampak je fenomen, ki pripada območju psihičnega doživljaja, je tako rekoč edina »primerna«, da se z njo popiše, upesni svet duše, duhov, arhetipov, ki kraljujejo v kolektivnem nezavednem in se od časa do časa, kadar spimo (in sanjamo), a tudi kadar smo budni (v fantazijah, sanjarijah, izmišljijah), dvigujejo iz temnih globin kot »duševne prastrukture«.