Feri Lainšček

pisatelj

Sanje so večne

Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja. Knjige, ki sem jih napisal, filmi, pri katerih sem sodeloval, glasba, ki sem jo soustvarjal, pa tudi vse tisto drugo, kar je spotoma nastajalo in seveda še nastaja, je na nek način moja duhovna biografija.
Čeprav nisem ravnodušen ob tem, kaj drugi mislijo o mojem ustvarjanju, me najbolj vznemirjajo trenutki, ko nastaja nekaj novega.

BIOGRAFIJA

Napisala Darka Tancer Kajnih

»ČLOVEK BOM, KI SE RODI IZ LEPE MISLI, IN IMA USTA SAMO ZATO, DA LAHKO SPREGOVORI O TEJ SILNI LEPOTI«

Feri Lainšček (z rojstnim imenom Franc) se je rodil 5.10. 1959 v  Dolencih na Goričkem, hribovitem delu Prekmurja blizu madžarske meje. V domači »bajti«, butani iz blata in pokriti s slamo (podobne hiše danes  turistične agencije ponujajo kot  posebno cenjeno destinacijo s pridihom pokrajinske tradicije), niso imeli niti elektrike kaj šele knjig. Toda starša, oba že v zrelih letih, sta bila odlična pripovedovalca zgodb in tudi prenašalca ljudskega izročila.  S svojo živo govorico  sta ga znala popeljati  v »svetove, ki jih marsikatere oči žal ne morejo nikoli videti«.  Tako mu je »že zgodaj v otroštvu  začelo rasti veliko uho za poslušanje« in razlaganje življenja. Očeta, ki je skrbel za urejanje makadamskih cest, je  kot štiriletni deček  začel spremljati na njegovih prašnih vaških poteh. Spominja se, kako »nedoumljivo velik« se mu je zdel takrat svet,  »razlagalec sodobnega dogajanja onstran nedosegljivih gričev« pa je bil zanj  dolgo le ljudski glas. Do osnovne šole je govoril in poslušal samo narečje. Na prekmurščino njegovega otroštva ga nostalgično spominja današnja porabščina, ki jo govorijo slovenski zamejci na Madžarskem.  Ta je zaradi večdesetletne, politično pogojene odrezanosti od matične domovine ohranila jezikovne lastnosti, ki jih je v Prekmurju čas že zdavnaj zabrisal in spremenil.  Zapisano knjižno besedo je odkril ob reviji Ciciban, ki je v njem vzbudila »strašansko radovednost«  in »prepričanje, da je vsa skrivnost zapisana v knjigah«. Že v predšolskem obdobju  je srčno upal, da mu jo bo nekoč dano razumeti. Tudi zato je  v prvih  razredih osnovne šole postal strasten bralec in obiskovalec šolske knjižnice.  Od takrat v  moč besede in preživetje knjige ni nikoli podvomil, čeprav se  kot ustvarjalec uspešno preizkuša tudi v drugih medijih  in čeprav je kot pisatelj in založnik pogosto občutil, da družbene razmere  knjigi niso (dovolj) naklonjene. Pisanje in branje literature mu pomenita »spraševanje o duši«, ki ga lahko »vpelje v dialog z večnostjo«, zato sta zanj neprecenljivi vrednoti.

Od mladostnih izkušenj, ki so določile njegov odnos do sveta, moramo omeniti tudi  srečevanja s Cigani.  Ti so  – tako kot on – živeli na obrobju (v dobesednem in prenesenem pomenu)  njegove rojstne vasi.  Ker so v družini njihovo izvorno drugačnost sprejemali z naklonjenostjo, so ga  z nekaterimi ciganskimi dečki povezovala prava tovarištva.  Da  ga je pri teh potomcih svetovnih nomadov očaral prvobiten odnos do življenja z neustavljivo željo in potrebo  po svobodi, je povsem razumel šele kasneje, ko se je ukvarjal z raziskovanjem arhaičnih plasti v človeku. Ciganska duša, za katero je značilna močna intuicija, pa mu je na poseben način blizu še danes, saj se – podobno kot umetniška - upira racionalnemu pogledu na svet.

V zgodnji puberteti je doživel tudi čarobnost ljubezenske dvojine, ob kateri je zaslutil, da »človek lahko izpolni svoj bivanjski smisel samo s pomočjo drugega človeka«.  Deklica, ki ga je kot osnovnošolca povsem prevzela,  je njegova življenjska sopotnica še danes, ljubezen kot gonilna sila  pa  usodno zaznamuje  tudi  zgodbe njegovih literarnih likov.

Po maturi na gimnaziji v Murski Soboti je želel študirati slikarstvo. Zaradi  neuspešno opravljenih sprejemnih izpitov na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost se je  vpisal na FSPN (predhodnico današnje Fakultete za družbene vede),  vendar študija ni dokončal. Življenje v prestolnici je bilo zanj  močan  »kulturni in civilizacijski šok«, ob katerem je začutil, da mora še  marsikaj odkriti in nadoknaditi. Denar za preživetje si je služil kot sodelavec uredništva dnevno-informativnega  in igranega programa Radia Ljubljana, v prostem času pa je pisal pesmi ter roman, ki je v nadaljevanjih izhajal v reviji Teleks. Med pripadniki mlade centralne literarne scene je menda veljal  za posebneža, ki zasleduje zelo samosvoje cilje. Po nepričakovanem uspehu  prvega romana Peronarji (1982) se je pri štiriindvajsetih letih odločil za tvegano pot samostojnega ustvarjalca v kulturi (ali svobodnega umetnika). Ker je spoznal,  da ga pripadnost nobeni od literarnih skupin svoje generacije ne zanima in da v Ljubljani  izgublja preveč  energij za nepomembne reči, se je  vrnil  v Prekmurje, kjer je  v Murski Soboti  našel »idealno okolje za ustvarjanje«. Pisateljevanje je  tako postalo način njegovega življenja,  njegovo »iskanje občutkov lepega« pa je obrodilo res bogato in raznovrstno literarno bero.

Leta 1992 je skupaj s prijateljem Francijem Justom ustanovil Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc, ki se v glavnem ukvarja z založniško dejavnostjo, je pa tudi organizator zdaj že tradicionalnega vsakoletnega srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, na katerem se podeljuje  večernica,  nagrada za najboljše slovensko mladinsko literarno delo preteklega leta. 

Lainšček je zaslovel z romani (za odrasle bralce jih je doslej izšlo 17), uveljavil pa se je tudi na področju mladinske književnosti, kratke proze, radijske in lutkovne igre, filmskih scenarijev in kot tekstopisec  popevk ter šansonov. Za svoje literarno delo je prejel  več uglednih nagrad:  Kajuhovo za roman Raza, nagrado Prešernovega sklada  za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša ter  večernico za zbirko pravljic Mislice.  Posamezni romani so  prevedeni že v madžarščino, angleščino, nemščino, hrvaščino, češčino, španščino in katalonščino, pravljice pa tudi v porabščino (izšle so v zbirki Med Muro in Rabo, ki jo izdaja založba Franc-Franc).

 Poezijo, s katero je leta 1981 začel svojo literarno pot, je  kasneje ustvarjal »bolj za lastno dušo«. Toda zbirka Ne bodi kot drugi (2007)  je v rekordnem času postala izjemna  knjigotrška uspešnica. Oblikovno preproste in spevne (tudi uglasbene) pesmi, ki z ženskim in moškim glasom izpovedujejo ljubezensko čustvo v vseh možnih odtenkih in fazah - od silovite medsebojne predanosti do nesrečne osamljenosti - so (tudi na spletnih straneh) osvojile neverjetno širok  krog bralcev različnih starosti. Knjigi je bila priložena še zvočnica, na kateri pesmi interpretirata dramska igralca Polona Juh in Vlado Novak (ki je igral tudi glavno vlogo v filmu Petelinji zajtrk), uvodno in zaključno pesem pa avtor sam, zadnjo celo v  prekmurščini.

Lainšček je prepričan, da njegova literatura vedno znova najde pot do ljudi,  ker ni kabinetna, ampak se ji pozna, da jo je avtor »v večjem delu  odživel« oziroma  je v njej »pogosto reševal tudi svoje osebne probleme«. Ker pa je za umetniško preoblikovanje sveta značilno iskanje globljih resnic  našega bivanja, lahko tudi  v Lainščkovih  delih  odkrivamo predvsem  njegovo »duhovno biografijo«. Tako  njegova očaranost z otroškostjo kot stanjem duha (ki svet vedno znova doživlja na  čudežen način ) pa tudi z najžlahtnejšo slovensko pesniško tradicijo za otroke odmeva v  zbirki Cicibanija; spomin na očeta in mamo ter pripovedovanje kot sestavino vaškega družabnega življenja zasledimo v Mislicah in  romanu Vankoštanc; poklon materi in njuni navezi v mistično zamaknjeni pesniški zbirki Hiša sv. Nikolaja;  poznavanje ciganske duše in poskus bivanjskega razumevanja Romov v romanih Namesto koga roža cveti in Nedotakljivi (roman je izšel v  mednarodni knjižni zbirki Miti);  izkušnje z obrobja družbe v romanih Peronarji in Ne povej, kaj si sanjala;  poznavanje Junga in psihoanalize v romanih Skarabej in vestalka, Prvotnost in Sprehajališča za vračanje;  navezanost na zanj sveto reko Muro in ljubezen kot temeljno vrednoto bivanja v romanih Ločil bom peno od valov in Muriša… V Lainščkovih besedilih lahko odkrivamo tudi njegov (podedovani) smisel za pripovedovanje zgodb in  ustvarjanje izrazito vizualnih  predstav, zaradi česar so njegovi romani pogosto doživeli še filmsko različico (Halgato po romanu Namesto koga roža cveti,  Mokuš po romanu Ki jo je megla prinesla,  Ljubezen, Traktor, ljubezen  in rock'n roll po romanu Vankoštanc,  Petelinji zajtrk in Hit poletja po istoimenskih romanih ter napovedani Šanghaj po romanu Nedotakljivi). Ukvarjanje z radijskim in filmskim medijem  mu je izostrilo posluh za dramatično podajanje zgodbe, živost dialoga in ustvarjanje vzdušja. Pesniško doživljanje sveta pa  je  čutiti tudi v metaforično bogatih in  ritmično sugestivnih proznih zapisih;  na zgradbo in melodijo njegovih stavkov je zagotovo  vplivala tudi prekmurščina.

Lainšček v svojih delih odpira  mnoga  vprašanja o labirintih zavesti in podzavesti  posameznika, ki ga postavlja v določen  družbeni in zgodovinski položaj, lahko pa tudi v povsem imaginarni svet (v romanu Skarabej in vestalka je npr. ustvaril celotno mitologijo neznanih poganskih plemen predkrščanske Evrope). Njegovi literarni liki so pogosto ljudje  z dna socialne lestvice, skoraj praviloma pa se nahajajo v nekem eksistenčno mejnem položaju.  Rdeča nit Lainščkove literature oz. njena osrednja tema  je iskanje identitete posameznika oziroma »osmislitev človekovega bivanja v skupnosti«. Slogovno so Lainščkova dela dokaj raznovrstna, saj avtor obvlada tako zakonitosti žanra (npr. pravljice, detektivke) kot zahtevnejše in inovativnejše literarne oblike in postopke. Ena najprepoznavnejših lastnosti njegovega pisanja  je tudi »stepska melanholija« ali »občutek za veter«, ki jo Lainšček razume  kot metaforo za »nezamenljivi melos in sentiment« slovenske Panonije in za posebna, »prevladujoče lirska občutja ljudi s te  ravnice«. Večina bralcev jo enači z mehkimi, molovsko otožnimi toni, zaradi katerih se avtorja še vedno drži oznaka prekmurski pisatelj, kar pa v njegovem primeru že vrsto let pomeni tudi kakovostno  in uspešno  blagovno znamko.   

Najlepši literarni spomenik svoji pokrajini, reki in mestu je ustvaril z romanom Ločil bom peno od valov  (2003). Pisal ga je  kar osemnajst mesecev, saj je za umestitev zgodbe v čas in prostor  poglobljeno preučeval zgodovinske pa  tudi druge dokumentarne vire (npr. o tem, kako je v Beltincih potekal pogreb grofične Zichy, kakšna je bila leta 1915 v Soboti javna razsvetljava, kakšno je bilo družabno in glasbeno življenje v soboškem hotelu Dobray,  kako so izpirali zlato iz reke Mure ipd).  Roman, ki je bil napovedan kot prvi del družinske in pokrajinske trilogije, je takoj po izidu  vzbudil veliko medijsko pozornost in naklonjenost bralcev ter kritikov. V petih mesecih je bil razprodan, naslednje leto pa uvrščen v najožji izbor za  nagrado kresnik, ki jo časnik  Delo podeljuje za najboljši slovenski roman preteklega leta.

Dogajanje je (podobno kot v romanu  Raza) postavljeno v čas prve svetovne vojne in  razpada Avstro-Ogrske, ko je Prekmurje po dolgih stoletjih ogrske oblasti - torej drugačnega političnega, gospodarskega in kulturnega razvoja - bilo končno priključeno matičnemu narodu  (Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev). Zanimiva literarna  kronika tega burnega, negotovega  in za Prekmurje prelomnega obdobja  se v romanu prepleta z vznemirljivo ljubezensko in družinsko zgodbo, katere glavna junakinja je Elica Sreš.  Valovanja njenih notranjih vzgibov in občutij ter krajinske pejsaže avtor slika z izjemno poetičnim jezikom. V slogu pripovedovanja lahko zasledimo tudi prvine (sanje, slutnje, pravljična simbolika),  ki so blizu t.i. magičnemu realizmu.

Roman na način okvirne pripovedi začenja in končuje  Eličin sin Julijan Spransky. V uvodnem citatu, kjer  predstavlja reko Muro (v romanu zmeraj zapisano v narečni različici), se zdi  posebej pomenljiva njegova misel, da je reka »zmeraj hotela po svoje in je po svoje seveda spreminjala tudi mejo«,  saj skupaj s pesniško enigmatičnim  naslovom nakazuje simbolne prvine romana, pojasnjuje pa lahko tudi zaključek epiloga. Sama pripoved je razdeljena na tri novele, ki časovno zaporedno sledijo zgodbi glavne junakinje. Ta zunanja zgradba    poudarja  bistvene notranje premike  v čustvovanju in mišljenju mlade Elice, ko zori do spoznanja, da mora za samoosvoboditev prisluhniti predvsem glasu lastnega srca.

V prvi noveli spremljamo ljubezensko zbližanje plašne Elice Sreš (rojene 1892) z dvanajst let starejšim vodnim nadzornikom Ivanom Spranskym. Neizkušeno triindvajsetletnico redkobesedni Spransky očara s svojo skrivnostnostjo, odločnostjo pa tudi z bogastvom, ki omogoča  družbeni vzpon. Elico  sicer begajo zlohotne sanje in slutnje ter neprijetne govorice o njegovi preteklosti, a njena želja, da bi ubežala osovraženemu vaškemu življenju in da bi pripadala moškemu, ki ji lahko zagotovi varnost, utiša vprašanja brez odgovorov. Elica preprosto želi verjeti v skupno usodo z bodočim soboškim mogotcem, čeprav ne pritrjuje njegovemu prepričanju, da je ugled in srečo mogoče kupiti.

V drugi noveli se zdi mlada gospa Spransky v zavetju mogočne družinske vile sprva zadovoljna, a kmalu spozna, da je gosposkost nacionalno pestre soboške »visoke« družbe predvsem  sprenevedava fasada, njen ugledni mož pa brezobzirni povzpetnež, ki se ukvarja tudi z nečednimi posli. Vedno hujšo praznino zakonskega življenja Elica zapolnjuje s hrepenenjem po neznanem, ki se ji je prebudilo ob pesniških modrovanjih  starega in čudaškega konjarja Forgasa. A čeprav jo zaradi moževih laži  pogosto spremlja občutek, da  pada v brezno, iz katerega ni več rešitve, se v njej hkrati razrašča neka  prirojena kljubovalnost. Ko jo  samoljubni in brezčutni Spransky v čustveno izredno nabitem trenutku poniža in nato še kaznuje, ne da bi skušal razumeti razlog njenega ravnanja,  Elica začuti, da ju bo poslej razdvajala nepremostljiva meja.

V tretji noveli razočarana in malodušna  Elica  ob  mladem vojnem invalidu  Andiju Szigetu, ki ji ga je za stražarja namenil oblastni mož,  povsem nepričakovano doživi »zvenenje bližine«. Z Andijem, ki življenje zna sprejemati kot neprecenljivi dar,  se zanosno prepustita skrivni, a osvobajajoči ljubezni, ki »ni plačilo, niti dar ali miloščina, ampak čudež, da nekdo lahko čuti kot ti.« Njegovim načrtom, da bi ob bližajočem se koncu vojne  skupaj pobegnila, se Elica upira le zaradi sina, ki ga možu ne želi odpeljati, ker ve, kaj mu pomeni. Toda  moževo kruto maščevanje nad Andijem jo prisili k odločitvi. Konec zgodbe je skrivnostno odprt.  Eličino izginotje in ljubezensko potovanje v neznano je povezano z geslom rešitelja, ki je enako naslovu romana. Trpek občutek, da je zaradi svojega iskanja sreče zapustila dveletnega sina, ublaži epilog, v katerem Julijan stvarne podatke o svojem odraščanju končuje s priznanjem,  da je materi odpustil.

Zgodbo inženirja Julijana Spranskega, enega od graditeljev petanjskega mostu čez Muro, Lainšček nadaljuje v drugem delu trilogije, romanu Muriša (2006), ki se dogaja na ozadju druge svetovne vojne.

Poglobljeno analizo Laiščkovega ustvarjanja lahko najdemo v knjigi  Po ravnici navzgor , ki jo je založba Franc-Franc izdala ob avtorjevem lanskoletnem življenjskem jubileju. Študijam o dramah, romanih, poeziji, mladinski književnosti, narečnem opusu, radijskih igrah in filmskih adaptacijah so dodane še bibliografija, radiografija in filmografija, ki samo potrjujejo, da gre za enega najobsežnejših in najraznovrstnejši opusov sodobne slovenske književnosti.