Feri Lainšček

Klic piščalke iz davnine in nad poljem glas zvonov.Potnik, ki po vodi hodi, ko na reki ni mostov.

Ritem bobnov, ki donijo in nad mestom rock 'n' roll. Ladja, ki v nebo se dviga, zopet išče nov pomol.

Žive so stopinje v prahu in skrivnosti so v sledeh. Dolgo že potuje iskra, ki jo nosiva v očeh.

V sebi čutim še daljave in... nemir minulih let. Le ob tebi se prebujam, kakor se odpira cvet.

Včasih slišim klic demonov in nebeški smeh kitar. S tabo pa ustavljam ure, ki jih žene čas vladar.

Ljubi me, kot sonce sije, me kot dež poljubljaj spet. Najin angel naj se vrača k reki še čez tisoč let.

Vse se znova naj začenja in se tudi spet konča. Zmeraj naj ljubezen najde pot, ki vodi do srca.